Specialna pedagoška služba

UČNE TEŽAVE

Na naši šoli se zavedamo problematike učnih težav, zato otroke vključujemo k dodatni skupinski ali individualni pomoči in se trudimo pomagati po svojih najboljših močeh. Za lažje razumevanje tematike prilagava podskupine učnih težav in način prepoznavanja le – teh.

Dragi starši, skrbniki!

Če tudi vi zasledite katero izmed učnih težav pri svojem otroku, se posvetujte z razrednikom, pedagoginjo ali specialno pedagoginjo. Z veseljem vam bomo nudili dodatne informacije.

Področja oz. podskupine učnih težav:

1. LAŽJE IN ZMERNE SPECIFIČNE UČNE TER JEZIKOVNE TEŽAVE

1.1 Specifične bralno – napisovalne težave
Disleksija (dyslexia) je stanje, pri katerem se kljub povprečnim intelektualnim sposobnostim pojavljajo težave pri branju, pisanju in črkovanju. Težave so nevrološko pogojene.
Učenec je “počasen” zaradi:

  • težav v kratkotrajnem spominu (pomnjenje pravilnega zaporedja glasov, črk, besed, razumevanje ter pomnjenje prebranega),
  • težav v poimenovanju (barv, simbolov, predmetov) in težav pri manipuliranju nekaterih abstraktnih pojmov (enot merjenja, kemičnih formul ipd.),
  • učenec ne more takoj prebrati, povedati ali napisati točnega izraza,
  • primanjkljajev v zaznavanju časa in počasnega tempa odzivanja (težko izkazuje znanje v danih časovnih okvirih in je manj učinkovit tudi ob velikem dodatnem trudu), prevladovanja razmišljanja v slikah (oviran, ko je potrebno razmišljanje verbalno posredovati, saj mora dodatno prevajati notranje slike v besede)…

 

1.2 Specifične učne težave pri matematiki
Najpogostejše ovire, s katerimi so povezane učne težave pri matematiki, so:

  • spominske težave in slabše razvite strategije,
  • jezikovne in komunikacijske težave,
  • primanjkljaji, povezani s procesi in strategijami reševanja besednih problemov,
  • nizka motivacija,
  • slaba samopodoba,
  • zgodovina učne neuspešnosti…

Ti specifični primanjkljaji se nanašajo na obvladovanje osnovnih aritmetičnih sposobnosti in spretnosti (seštevanje, odštevanje, množenje, deljenje), manj pa na abstraktne sposobnosti in spretnosti iz algebre, trigonometrije in geometrije.

Specifične učne težave pri matematiki razdelimo v dve skupini, DISKALKULIJA in SPECIFIČNE ARITMETIČNE učne težave.

 

1.3 Dispraksija
Otroci z dispraksijo so zelo heterogena skupina otrok, ki imajo povprečne ali nadpovprečne intelektualne sposobnosti. Pri njih ni prisoten splošen razvojni zaostanek, zato dosegajo nižje dosežke le na nekaterih področjih, najpogosteje pri telesni vzgoji, tehničnem pouku in likovni vzgoji. Na zunaj se ne razlikujejo od vrstnikov, njihovi primanjkljaji so praviloma prikriti.
Dispraksijo najpogosteje opisujemo z okvaro ali nezrelo organizacijo gibanja, lahko pa so prisotni primanjkljaji tudi na področju zaznavanja, miselnega in jezikovnega funkcioniranja. Vzrok dispraksije je pogosto neznan. V populaciji šolajočih otrok in mladostnikov najdemo 8 – 10% tistih, ki imajo lažjo stopnjo dispraksije, 2% pa jih ima težjo stopnjo dispraksije. Polovica otrok z dispraksijo ima tudi legastenijo.

Najbolj značilne težave učencev z dispraksijo so:

  • težave na področju grobe in fine motorike,
  • težave artikuliranja,
  • težave na področju zaznavanja,
  • težave pri načrtovanju,
  • težave pri organizaciji misli…

 

1.4 Specifični primanjkljaji na področju jezika
Specifični jezikovni motnji ali specifičnim primanjkljajem na področju jezika pravimo tudi »govorno-jezikovna motnja«. Prizadene 3 do 5% otrok, večji del (skoraj tri četrtine) ima težave še pri osemnajstih ali dvajsetih letih.

Pomembno je, da smo pozorni na vse tri osnovne ravni jezika:

  • vsebino (semantika – izražanje in razumevanje pomena),
  • obliko (skladnja ali sintaksa – običajno najbolj prizadeta),
  • uporabo (komunikacija – socialni jezik, izražanje znanja – šolski jezik).

Težave, ki se zaradi teh primanjkljajev pojavljajo, so:

  • šibko razumevanje časovnih in prostorskih konceptov,
  • težave z razumevanje figurativnega jezika (metafore, posebni stili, besedne igre),
  • počasno sprejemanje in tempo predelovanja jezikovnih informacij,
  • težave s hitrim priklicem določene besede iz spomina,
  • v nižjih razredih počasen napredek pri branju, pisanju, naravoslovnih in družboslovnih predmetih…

 

2. UČNE TEŽAVE ZARADI MOTNJE POZORNOSTI IN HIPERAKTIVNOSTI
Vzroki za tovrstne težave so lahko:

  • izrazita tesnoba (anksioznost),
  • disleksija,
  • nesoglasja in konflikti v družini,
  • vedenjske težave,
  • intelektualna nadarjenost…

Pri 4-10% otrok je v ozadju tovrstnih težav kronično nevrološko stanje, imenovano kot »motnja pozornosti z/brez hiperaktivnosti«. Učenci z motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD – Attention deficit hyperactivity disorder) ali brez hiperaktivnosti (ADD – Attention deficit disorder) imajo pogosto, ne pa vedno tudi specifične učne težave.

Hiperaktivni in impulzivni otroci:

  • terjajo, da jim takoj posvetimo pozornost,
  • prekinjajo pogovore in dejavnosti drugih,
  • težko čakajo, da pridejo na vrsto,
  • ne razmislijo, preden nekaj rečejo ali naredijo,
  • slabo predvidevajo posledice svojih dejanj,
  • zelo hitri so pri reševanju nalog,
  • ne kontrolirajo svojih izdelkov ipd.,
  • so učno manj uspešni,
  • imajo slabo samopodobo…

 

3. UČNE TEŽAVE ZARADI SPLOŠNO UPOČASNJENEGA RAZVOJA
Značilnosti in prepoznavanje:

  • mejne in podpovprečne intelektualne sposobnosti,
  • nižja splošna psihosocialna zrelost…

Pogostejše težave:

  • razumevanje, predvsem abstraktnih, zapletenih pojmov,
  • prenos in posplošitev znanj,
  • reševanje večstopenjskih problemov,
  • razumevanje daljših navodil,
  • pomnjenje,
  • osredotočena pozornost (koncentracija),
  • jezikovne sposobnosti, ki so zelo pomemben dejavnik izobraževalne uspešnosti,
  • ustno izražanje,
  • usvajanje branja, pisanja, pravopisa, računanja,
  • metakognicija (sposobnost načrtovanja časa in dela, spremljanje in preverjanje lastnega dela in rezultatov itd.),
  • motivacija za učenje, ki je odvisna od doživljanja spodbud, uspehov itd.,
  • socialno vključevanje…

 

4. UČNE TEŽAVE ZARADI SLABŠE RAZVITIH SAMOREGULACIJSKIH SPRETNOSTI
Značilnosti in prepoznavanje:

  • težave ima že pri dejavnostih pred učenjem (s postavljanjem ciljev, ko se odloča o tem, kaj se želi naučiti, z izbiranjem učnih strategij, s prepričanji o lastni učinkovitosti / sposobnosti za učenje),
  • ne aktivira predznanja,
  • ne določi namena učenja,
  • ni pozoren na zgradbo učne snovi,
  • težave se kažejo pri dejavnostih med učenjem (težko se osredotoči na učno snov, njegovo učenje zmotijo razni moteči dejavniki, ne spremljajo samega sebe v procesu učenja, s čimer bi dobili povratne informacije o lastnem napredovanju),
  • ne nadzoruje dogajanja v učni snovi (ali razume, kaj bere, ali je izgubil rdečo nit…),
  • ne označuje neznanih besed,
  • ne izpisuje določenih informacij,
  • težave ima pri dejavnosti po učenju (le redko ali nikoli ne izpeljejo samovrednotenja, v katerem bi ocenil lasten dosežek glede na določene standarde ali cilje, pogosto pripisuje vzroke neuspeha svoji nesposobnosti, le redko svoj pristop v nadaljnjem učenju spreminjajo na podlagi napak),
  • težave pri odgovarjanju na vprašanja pri učni snovi,
  • ne zna poiskati in določiti bistvenih informacij,
  • ne zna naredi povzetka snovi,
  • ne zmore kritično ovrednotiti učne snovi (tvoriti sklepov, prepoznati stališč),
  • ne zna brati grafičnih sporočil (zemljevidov, urnikov, tabel in grafov),
  • ne ve, kako poiskati /določiti pomen novi, neznani besedi…

 

5. UČNE TEŽAVE ZARADI POMANJKLJIVE UČNE MOTIVACIJE
Značilnosti in prepoznavanje:

  • učenci ne sledijo razlagi učitelja in delu v razredu, ampak delajo kaj drugega,
  • učenja se lotijo neradi, se obotavljajo, delajo pod prisilo,
  • ne vztrajajo dolgo pri dejavnostih, če ni nadzora učitelja ali starša,
  • se izogibajo učnim nalogam,
  • se ne pripravljajo na preverjanje znanja,
  • izostajajo od pouka, šolo skušajo čim prej zapustiti, oz. čim hitreje zaključiti šolanje…

 

6. ČUSTVENO POGOJENE TEŽAVE PRI UČENJU

6.1 Učne težave zaradi anksioznosti
Za učence, ki so storilnostno neuspešni zaradi anksioznosti, so značilni naslednji načini doživljanja in vedenja:

  • napetost, težko se sprostijo,
  • izogibanje šolskemu delu ali odlašanje zaradi strahu,
  • pretirana zaskrbljenost in nerealistično pojmovanje lastne kompetentnosti, preteklih napak in pričakovanih katastrofalnih neuspehov v prihodnosti,
  • potreba po neprestanem pomirjevanju in izražanju odobravanja, posebno odraslih in avtoritet,
  • pritoževanje zaradi telesnih težav, psihosomatske težave, posebno glavoboli, bolečine v želodcu,
  • pretirano zavedanje lastnega doživljanja, ki ovira izvajanje (zardevanje in zadrega, neugodni telesni občutki, strah pred tem, da bodo izpadli neumno, smešno),
  • na videz zrelejše vedenje od vrstnikov, ki je posledica prilagajanja zahtevam drugih, posebno odraslim,
  • perfekcionizem in izogibanje manj strukturiranim zahtevam (prosti spisi)…

 

6.2 Učne težave zaradi depresivnosti
Potrtost se opazovalcu pogosto kaže kot apatija (nezainteresiranost, pasivnost, vdanost v usodo ipd.), zato se potrte učence v šoli nemalokrat in neupravičeno označi kot »lene« in »nemotivirane«.

Pri otrocih in mladostnikih so najpogostejši znaki potrtosti (depresivnosti) naslednji:

  • potrtost, žalost in razdražljivost,
  • nenamerne spremembe v navadah hranjenja,
  • spremembe v vzorcih spanja, motnje spanja,
  • nizka energetska raven in stalna utrujenost,
  • doživljanje nizkega samospoštovanja,
  • težave pri koncentraciji,
  • občutek brezupa…

 

7. UČNE TEŽAVE ZARADI DRUGOJEZIČNOSTI TER SOCIALNO-KULTURNE DRUGAČNOSTI
Drugojezični oziroma socialno-kulturno drugačni učenci se teže sporazumevajo z okoljem, ker:

  • ne razumejo jezika,
  • ne vedo, kaj morajo storiti,
  • so pogosto osamljeni, ker ne poznajo pravil iger,
  • imajo drugačne kulturne norme,
  • kažejo občutke negotovosti in strahu, ki lahko preidejo v anksioznost,
  • vedenjske težave…

 

8. UČNE TEŽAVE ZARADI SOCIALNO-EKONOMSKE OVIRANOSTI
Pri učencih z učnimi težavami, ki prihajajo iz revnih družin, najpogosteje zasledimo:

  • jezikovno-kulturno drugačnost,
  • nižje izobrazbene dosežke,
  • težave pri socialnem vključevanju,
  • težave pri navezovanju stikov z vrstniki,
  • manjši priljubljenosti…

Izobrazbeni primanjkljaji učencev iz revnejših družin praviloma niso odvisni od notranjih dejavnikov, ampak od zunanjih.

Prepletajo se različni neugodni dejavniki, kot so:

  • omejeno jezikovno funkcioniranje (slabše razumevanje jezika, ki vpliva na učenčevo razmišljanje, razsojanje in učinkovito komunikacijo),
  • različnost znanj in strategij, pričakovanih v šoli ter znanj in strategij, ki jih otrok osvoji pred vstopom v šolo v domačem okolju (revni starši pogosto nimajo dovolj sredstev in znanj, da bi otroku omogočili uspešno šolanje),
  • nezaupanje v lastne sposobnosti in negativna samopodoba (ko ugotovi, da znanja in strategije, s katerimi je v domačem okolju uspešno reševal vsakdanje življenjske težave, niso več učinkoviti, izgubi zaupanje v te strategije in znanja, kar ima pogosto za posledico tudi izgubo zaupanja vase)…