Kulturni dan Z Ivanom Cankarjem na skodelici kave

V torek, 2. 10. 2018, smo imeli na Osnovni šoli Vransko-Tabor kulturni dan posvečen Ivanu Cankarju in njegovi stoti obletnici smrti.
Ivan Cankar je napisal veliko dramskih besedil, zato nam je kustosinja pedagoginja ga. Sandra Jenko iz Slovenskega gledališkega inštituta – SLOGI predstavila zgodovino gledališča in gledališke prvine na otrokom zanimiv način. Poskusili smo se tudi v igranju.
Preko branja Cankarjevih črtic smo dan nadgradili s poustvarjanjem.
V delavnicah so otroci lahko plesali z izraznim gibom, izdelovali stripe, se igrali z rimo, pekli, sušili sadje, izdelovali oz. poslikali kavne skodelice, izdelovali vozove, kavne pladnje, uprizorili dramatizacijo, se sproščali in brali. Nastal je tudi Stop motion strip http://www.os-vransko.si/za-starse/pehar-suhih-hrusk. Likovno je svojo skupino vodila ga. Julijana Juhart. Najpogumnejši pa so se odpravili na klanec.
V avli šole je nastala razstava izdelkov. Vabljeni na ogled.
Hvala vsem mentorjem in gostom.

Koordinatorica Danijela Jeršič


Vtisi učencev:

Danes smo spoznali življenje Ivana Cankarja in naredili risanko. Ivan Cankar se je rodil leta 1876 in umrl 1918. Rodil se je na Vrhniki. Umrl je v Ljubljani. Pisal je kratke zgodbe, pesmi in tudi zahtevna besedila. Zelo velikokrat je prespal na Vranskem v Schwentnerjevi hiši. Letos je 100 let, kar je umrl. V njegovi družini je bilo 12 otrok.
Ko smo spoznali življenje Ivana Cankarja, smo prebrali zgodbo iz njegovega življenja Pehar suhih hrušk. Vsak je naslikal del zgodbe, jaz sem slikala otroke. Na koncu smo vse izrezali in fotografirali za animacijo. Na kulturnem dnevu mi je bilo zelo všeč.
Živa Karničnik, 3. b, mentorici Polona Vodičar in Katja Brezovnik

Na klancu smo brali črtico Skodelica kave. Pogovor je tekel o revščini v tistih časih in kakšno kavo so kuhali. Nabrali smo cikorijo, kuhali belo kavo, jedli pecivo, si okrasili krožničke in obdržali skodelice za spomin.
Delavnica Na klanec, mentorici Maja Jerman in Zlatka Avžner

Danes smo delali skodelico. Na skutin lonček sem nalepil časopis. Gospa Lejla je naredila lepilo iz moke in vode. Povedala je, da je Ivan Cankar bil v zaporu. Živel je v Ljubljani. Hodil pa je tudi v Schwentnerjevo hišo na Vranskem. Gledali pa smo tudi predstavo, samo nisem si zapomnil, kaj so govorili.
Matevž Strahovnik, 1. a, mentorica Lejla Jahjefendić

V torek, 2.10.2018, smo imeli kulturni dan. Gospa nam je na prireditvi v telovadnici povedala, da so včasih v gledališču igrali samo trije moški, ostalo je bil zbor. Življenje Ivana Cankarja smo spoznali skozi zgodbo Ivan Cankar in skodelica kave. V razredu smo reševali skrivanke o Ivanu Cankarju. Učiteljica nam je predstavila zanimivosti iz njegovega življenja. Zapomnil sem si, kako je obžaloval, ker je zavrnil skodelico kave. Poslušali smo zgodbico Pehar suhih hrušk in jo likovno črtno obogatili.
Tjaž Bogataj, 3.a, mentorici Danica Kaluža

V šolo smo prišli kot po navadi. Brali smo knjigo o Ivanu Cankarju in Skodelici kave. Ivan Cankar se je rodil Na klancu pri Vrhniki. Bil je osmi otrok. Za njim so se rodili še štirje otroci. Njihov ati je odšel, ker ni mogel gledati nedolžnih otrok v revščini. Ivan je bil zelo dober učenec, zato so mu premožni občani obljubili dobro šolanje naprej. To so tudi izpolnili. Ivan je moral kasneje v zapor, ker je pisal take stvari, ki glavnim niso bile všeč. Nekega dne je prišel domov za tri tedne. Mamo je prosil, če lahko dobi skodelico črne kave. Ko mu je mati hotela postreči s kavo, jo je Ivan grdo zavrnil. Bilo mu je zelo žal. Ampak tega mami ni povedal. Mati je vseeno vedela, da mu je žal. Veliko kasneje mu je natakarica v neki kavarni prinesla skodelico črne kave, ob tem se je spomnil, kako je mamo zavrnil. Tako se je zgodba končala.
Nato je sledila prireditev v telovadnici. Gospa, ki je vodila prireditev, je bila iz gledališča. Povedala nam je, da so v gledališču včasih igrali samo trije igralci vse vloge, menjavali so samo maske. Zbor, ki je govoril besedilo, si je najprej moral ogreti mišice na obrazu z vajo, ki je šla nekako takole: titii, titie, titie, titio, titio, titiu. Kot zbor smo poskušali izgovarjati besedilo. Nato so Ella, Tevž in gospa Silva odigrali prizor dela Ivana Cankarja Pehar Suhih hrušk.. Ella je bila Lina. Tevž je bil Ivan in gospa Silva je bila mama.
Po prireditvi smo odšli »na klanc« v spomin na Ivana Cankarja. Pot nas je vodila proti Lovski koči. Utrujeni smo se vrnili v šolo, kjer smo popili skodelico čaja. Bilo je zelo poučno in zanimivo dopoldne.
Zarja Petrovič Poljanec, 4. b, mentorica Simona Jan

Vanesa: Bilo je zelo zanimivo in poučno, zlasti ker sem imela pred sabo dva devetošolca in sta povedala veliko pametnih stvari.
Filip: Bilo je zelo zanimivo, s sošolcem sva naredila strip v angleščini.
Anže A.: Bilo je fajn, ker sem se pri izdelavi stripa zabaval s svojim sošolcem.
Jakob T.: Delal sem strip, ki je dobro uspel. Bila je dobra delavnica.
Aljaž: Bilo je fajn, ker sem naredil strip, ki mi je všeč.
Tim: Delali smo stripe, kar je zanimivo in se ob tem družili. Naučil sem se, da ne smem biti s Svenom v skupini.
Sven: Presenetilo me je, da v času Ivana Cankarja niso imeli hrane.
Tjaš: Izvedel sem, da lahko zelo dobro rišem. Ob tem smo se zabavali
Delavnica Strip, mentorica Lavra Končnik Perpar

Andraž: Mislil sem, da bo vsa zgodba na enem listu in mi je bilo zelo všeč, ker smo imeli zgodbo na večih listih.
Maj: Ko je prišla gospa Sandra Jenko, mi je bilo všeč, kako je gospa predstavila premikajočo steno.
Ula: Ker sem bila del premikajoče scene.
Lovro: Všeč mi je bilo, ko so učenci pripovedovali, da se je šla mamica jokat ven.
Tinkara: Zato mi je bilo všeč, ker sem bila del scene in sva lahko jedla na skrivaj navidezne hruške.
Iris in Zala: Všeč so mi bile risbice za kamišibaj.
Veronika: Všeč mi je bilo ker so nastopali v kostumih in premikajoča scena.
Ula: Ko so igralci dobili kostume za igro v telovadnici.
Gaja: Meni je bilo pa všeč, ko je gospa predstavila gledališče in Ivana Cankarja.
Matija in Maks: Veselita se izdelave peharja.
Mija: Izdelava kamišibaja in pripovedovanje zgodbe.
Luka: Men je bilo fajn, ko smo delali risbe za kamišibaj.
Urh: Všeč, ko smo šli gledat predstavo in je ga. Silva igrala v igri.
Timotej: Ko smo delali kamišibaj.
Jan: Ko so se sošolci oblekli v kostume – brke.
Žiga: Ker sem mislil, da bomo imeli vsak svojo škatlo za kamišibaj, potem pa smo delali v skupini.
Učenci 2. c , mentorica Stanka Tominšek Kužnik

V naši skupini smo se najprej pogovorili o delih Ivana Cankarja. Nato smo v berilu prebrali odlomek iz zgodbe Bobi. Razdelili smo se v tri skupine. Vsaka je dobila svojo učilnico, v kateri smo lahko ustvarjali in vadili dramatizacijo zgodbe. Na koncu smo predstavili svojo uprizoritev še drugima dvema skupinama. V naši skupini smo poskrbele še za glasbeno ozadje ter pripomočke, ki so popestrili našo izvedbo. Pripravile smo tudi sceno. Večina deklet je igrala dve vlogi, ena je bila tudi v vlogi pripovedovalke. V skupini mi je bilo zelo všeč, saj je vsak lahko predstavil svoje ideje, ki smo jih na koncu združili.
Dramska delavnica, Manca Oštir, 8.a, mentorica Maja Laznik