Lepo jesensko vreme kar vabi v naravo. Prav zato smo z novo skupino krožka Gozdni škratki pohiteli odkrivat, kaj se je v času počitnic v gozdu spremenilo.
»Ob stiku z živimi organizmi otroci spoznavajo lastnosti živega: da živa bitja živijo, rastejo in se razmnožujejo, prehranjujejo, odzivajo na okolje, se sporazumevajo, z okoljem izmenjujejo snovi in energijo ter tudi umrejo/poginejo/odmrejo.« (Kurikulum za vrtce, 2025)
To je bila tudi rdeča nit našega tokratnega odkrivanja sprememb v gozdu. Na vhodu v gozd smo srečali gozdarja Janeza in Jožeta, ki sta z nami odšla v gozd. Ob poti smo našli veliko plodov dreves, se pogovarjali o njih, jih poimenovali, ugotavljali, če jih lahko pojemo. Večkrat smo prišli do spoznanja, da mi ravno ne, lahko pa jih pojedo živali iz gozda. Ponovili smo dele dreves, delitev dreves na iglavce in listavce. V gozdu na vrhu hriba Gorica smo opazili barvne pike na deblih dreves. Nekaj otrok je že vedelo, da bo potrebno to drevo posekati. Skupaj smo razmišljali zakaj. Nekateri so rekli, da zato ker je že dovolj zraslo, nekateri so ugotavljali, da je že staro. Nismo pa bili pozorni, kaj se dogaja z drevesom visoko v krošnji. Saj tudi nismo mogli, drevo je zelo visoko, mi pa ne. Gozdar Janez je potolkel po deblu drevesa, mi pa smo tiho opazovali, kaj se bo zgodilo. Zaslišalo se je, kot da bi padal dež. Z drevesa so začele padati iglice. Trenutek je bil zelo čaroben, zato smo ga večkrat ponovili. Drevo je odmrlo, ker ga je pod lubjem pojedel lubadar. Spoznali smo, da so tudi drevesa lahko bolna in odmrejo. Od odmrlih dreves odpade tudi lubje, ki smo ga uporabili za ustvarjanje »gozdnih pošasti«, ki so dobile vse dele obraza, celo smrkelj jim je prilezel iz nosu.
Ovire na poti so poskrbele, da smo se razgibali. Na koncu smo se preizkusili v gibalni igri z veliko pozornosti »Kako narediti izpit za volka«. Naš čas v gozdu, ki je bil tudi poln smeha, je hitro minil. Soglasno smo se odločili, da spet kmalu pridemo.
Gozdni škratki s Tjašo in Brigito
