Gluhi imajo svoj jezik, kulturo in svoje socialno sredstvo. »Zmorem kot drugi, že imam veliko a še potrbujem podporo.« – Medobčinsko društvo gluhih in naglušnih Velenje.
Da bi lahko otroci sodelovali in vplivali na družbeno okolje, ter ga pozneje aktivno spreminjali morajo postopoma spoznavati vsakdanje življenje, ožje in širše družbeno okolje, medkulturne in druge razlike skupnosti in tradicije, kar pa je osnova za vzgajanje medsebojne strpnosti in spoštovanja drugačnosti.
Imeli smo obogatitveni dan, na temo gluhi in prehajali med oddelki. Dopoldan smo popestrili z dejavnostmi, ki spodbujajo čutila.
Raziskovanje se je pričelo v senzorni avli, kjer so otroci preko različnih iger, pripomočkov razvijali mišljenje, sklepanje, predstavo o zaporedju dogodkov, se zabavali in so imeli možnost ter spodbudo, da se sprašujejo. Po ogledu neme igre Jabolko; A. Štefan so po igralnicah raziskovali zvok – kaj proizvaja zvok, zveneča posoda, brenkala-brenkice, različno napolnjeni kozarci, vibracije z ravnili, tiha glasbila. »Čutim tresljaje.«, »Vibracije.« – so govorili (5-6 let). Razvijali so mišične skupine, ki so odgovorne za proces dihanja in v predelu ust, ter nasitijo možgane s kisikom – pihanje s slamico v žogice in v vodo (milni mehurčki). »Jaz bi tudi to! – Zala (4-5let). Igralnico smo spremenili v »tiho sobo« – zatemnili, prižgali dišeče palčke in lučke. Tu se je odvijala spontana igra, vzporedno pa telovadba v tišini, kar je bilo otrokom v izziv »Nuša, prižgi luč.« – Anže (4-5 let), a so bogatejši za izkušnjo onemogočenega čutila.
Preizkusili smo se o pantomimi in branju z ustnic, vsa navodila v kotičku so bila podana nemo. Poslušali smo zvoke telesa – tapkanje, udarjanje delov telesa in ritem. Izgovarjali svoja imena ob zatisnjenimi ušesi. Tipali in gnetili smo, oblikovali iz slanega testa. Postavljali smo se v različne telesna položaje in vadili jogo. Tako umirili um in razgibali telo.
Bilo je pestro, zabavno in senzorno.
Koordinator: Anuška Križnik, Laura Bašič
