Človek zelo hitro ugotovi, kako malo v resnici zna, ko mu začne otrok postavljati vprašanja.(Richard L. Evans)

OSNOVNA ŠOLA Vransko-Tabor,
OE VRTEC, Vransko 24, 3305 Vransko

Vrtec Vransko

5.30–16.30

Vrtec Tabor

6.00–16.30

Pomembno je, da pri izobrazbi otrokovega uma ne pozabimo na izobrazbo otrokovega srca. (Dalai Lama)

Kaj lahko naredimo za spodbujanje razvoja odgovornosti pri otrocih

Aigrace_prikazna

Dr. Kristijan Musek Lešnik o ODGOVORNOSTI

Psiholog dr. Kristijan Musek Lešnik meni, da so tudi optimizem, prijaznost in dobrota nalezljivi – ne le virusi. V okoliščinah, ki smo jim priča, je potrebno spodbujati učenje in prevzemanje ODGOVORNOSTI. Ta se pri otrocih razvije ob opazovanju odraslih, s soočanjem posledic svojih ravnanj in odločitev.

Znan slovenski psiholog, dr. Musek Lešnik, je zagovornik pozitivne psihologije. Slednja v ospredje postavlja pozitivne potenciale in izkušnje in razvoj življenjskih veščin, ki lahko pomagajo ljudem živeti bolj polno, srečno in zadovoljno življenje. Meni, da je odgovornost ena od najpomembnejših lastnosti, ki jih otrok in mlad človek lahko razvije v času odraščanja

Odrasli smo ključni pri vzgoji otrok: otroci nas opazujejo in posnemajo, mi jih pa po drugi strani za njihovo odgovorno ravnanje nagrajujemo in uveljavljamo posledice za manj odgovorna vedenja. Prav posledice so tiste, s katerimi usmerjamo otrokovo vedenje. Strpni odrasli, starši, ki razumemo otrokov razvoj moramo za učenje odgovornosti otroku postaviti jasna pravila, meje in posledice:

»Vsakič, ko preprečimo, da bi se otrok soočil z neprijetnimi posledicami svojih odločitev in ravnanj, na eni strani utrjujemo neprimerno vedenje in na drugi strani preprečujemo razvoj konstruktivnih vedenjskih vzorcev in navad. Vsakič, ko zaradi otrokove stiske (nobenemu otroku ne paše soočiti se z neprijetnimi posledicami svojih izbir) odrasli kot rešitelji ne belem konju vstopimo v situacijo in začnemo reševati problem namesto otroka, mu odvzamemo pomembno priložnost za učenje.« (Musek Lešnik, 2020).

Kaj lahko naredimo za spodbujanje razvoja odgovornosti pri otrocih:

  • S svojimi izbirami, odločitvami in odzivi smo primerni vzor vedenja.
  • Pogovarjamo se z njimi o njihovih občutkih in o občutkih drugih.
  • Ne omalovažujemo njihovih neprijetnih občutkov, poskušamo jim pomagati pri njihovem obvladovanju.
  • Spodbujamo jih k izražanju želj in potreb na način, ki je sprejemljiv za vse.
  • Omogočamo jim, da popravijo svoje napake.
  • Uveljavljamo jasne, pravične in logične posledice.
  • Izpostavljamo njihove dobre in pozitivne odločitve.
  • Uveljavljamo starosti primerna pričakovanja glede odgovornosti, ki jih postopoma prevzemajo (urejenost prostora, čiščenje, pospravljanje, opravljanje nalog).
  • Uveljavljamo starosti primerna pričakovanja glede skrbi za sebe pri otrocih (higiena, oblačila, oprema).
  • Podpiramo jih pri neuspehih in uspehih.
  • Držimo obljube in uresničujemo tisto, kar jim napovemo.

Celoten članek si lahko preberete na tej povezavi: 

https://www.abced.si/post/odgovornost-kaj-lahko-predam-mojim-otrokom-in-u%C4%8Dencem

O odgovornosti piše tudi Rudi Kroflič (2006), ki trdi, naj otroka spodbujamo, da dejavnost, ki ga pritegne, izbere sam in v njej vztraja. Na ta način se razvijajo osebnostne vrline (vztrajnost, občutek izpopolnjenosti ob doseženem cilju, socialno upanje in zaupanje vase, pogum, samospoštovanje, poštenost …), ki jih sicer težko razvijamo.

Tudi hrvaški sociolog, pisatelj in psihoterapevt Bruno Šimleša, odgovarja na vprašanje česa naj starši ne bi počeli namesto otrok:

Ničesar. Vse, kar lahko, moramo otrokom pustiti, da delajo sami. Torej, ko je bila hčerka Anabela dojenček in se je šele začela premikati, smo pustili, da se s postelje sama spusti na tla. Spomnim se, da je v vrtcu imela tri stopnice, in da jih je prehodila, je najprej potrebovala tri minute, ker je bila zelo nesigurna, ampak pustili smo, da to naredi sama. Nekaj dni po tem je potrebovala minuto in pol … Tako je vadila. Lahko bi jo dvignili kot večina staršev in bi šli hitreje. Res je, da živimo hitro in smo zelo zasedeni, ampak če želimo z otroki pozneje imeti čim manj dela, moramo vanje vložiti čim več časa, dokler so še majhni. To je dobra investicija v naš poznejši čas, živce ter tudi v njihovo življenje in kakovost tega. Cilj je, da so otroci čim bolj samostojni in jim ne govorimo, kaj morajo delati, ampak jim postavljamo podvprašanja, da sami pridejo do zaključkov.

Več najdete tukaj:

http://solalucija.splet.arnes.si/bruno-simlesa-vsaka-sekunda-vlozena-v-zdravo-vzgojo-se-splaca/

Pripravila: Anita Zupanc

Accessibility
Skip to content