Občutki in vedenje ljudi v naši bližini neposredno vplivajo na naše počutje ter odzivanje. Ko so otroci vznemirjeni, je pomembno, da v njihovi bližini ostanemo mirni in jim pokažemo načine, kako se umiriti.
Kako bi se počutili, če bi zagledali soseda, ki vpije na pismonošo? Bi se počutili razdraženo, bi čutili strah, ki ga čuti pismonoša?
In kako, ko bi se sprehodili mimo nekoga, ki v parku izvaja jogo? Bi se počutili umirjeno?
Na enak način, kot dejanja drugih vplivajo na nas, odrasle, otroci zrcalijo razpoloženja drugih okoli sebe.
Ko se ljudje okoli nas obnašajo na določen način, smo lahko neposredno prizadeti, odzivamo se tako navznoter kot navzven. Ko smo priča neprijetnemu dogodku (vpitju, prepiranju), morda začutimo, da nam prične srce razbijati hitreje, lahko postanete živčni. Morda se raje umaknemo, pogledamo stran, da se fizično odstranimo od tega, kar nam povzroča nelagodje medtem ko z enim ušesom še vedno spremljamo dogodek.
Odrasli smo se naučili, kako se prilagoditi in premagati neprijetna občutja s tako imenovanimi strategijami za uravnavanje svojega senzoričnega sistema. Za umirjanje recimo lahko naredimo nekaj vdihov, popijemo čas, nekdo drug raje gre na sprehod v naravo.
Otroci pa potrebujejo podporo, da se ločijo od teh stresnih situacij in uravnavajo svoja čustva, saj še niso sposobni razumeti sprožilcev in izbrati pravi način pomiritve. Majhni otroci sami sebe še ne zmorejo umiriti, zato vpijejo, so jokavi, se valjajo po tleh. S tem regulirajo svoje vedenje. Ob tem nujno potrebujejo odraslo osebo, ki lahko čustveno vzdrži ob njem. Otrok namreč potrebuje nekoga, ki bo njegovo čustveno stisko uravnotežil. Naloga odraslega je, da najprej pomiri sebe, to poteka po navadi preko umirjenega dihanja in gibanja. Sledi empatična povezava z otrokom, pri čemer otroku izkažemo svojo empatijo in mu damo vedeti, da je viden, slišan, razumljen. Šele preko pogovora in analizo dogodka lahko otroka naučimo in izvemo, kako je situacijo doživel otrok.
Otrok se mora počutiti varnega v situaciji, kar se zagotavlja preko odnosa varne navezanosti (Kos, 2023):
- z otrokom vzpostavljamo redni očesni stik,
- uporabljamo nežen in mehak ton glasu,
- potolažimo otroka, kadar je v stresu,
- poskrbimo za osnovne otrokove potrebe (po hrani, pijači, varnem prostoru, udobje),
- opravičimo se otroku, kadar naredimo napako,
- z otrokom sodelujmo v tistih aktivnostih, ki jih ima rad,
- delo na svojih čustvih in prakticiranje samoregulacije,
- priznavamo in dovolimo čustva (lahko postavimo meje vedenju, a še vedno priznavamo otrokova čustva),
- prakticiranje in treniranje sočutja do sebe,
- ohranjanje realnih pričakovanj do otroka.
Torej, da starši lahko postanemo učinkoviti v našem učenju otrokove samoregulacije, je potrebno, da si sami:
- vzamemo čas, da se skoncentriramo samo na eno stvar,
- vzamemo čas, ko ne počnemo nič,
- vzamemo čas za gibanje, igro, zabavo, hobi,
- vzamemo čas za povezovanje in druženje,
- vzamemo čas zase, ko se usmerimo vase,
- vzamemo čas za spanje.
Otroku lahko učinkovito pomagamo z nežnim dotikom, s pomirjajočim, počasnim in nizkim glasom, z očesnim kontaktom in sočutjem do sebe.
Pripravila Anita Zupanc
Povzeto po: https://www.theottoolbox.com/co-regulation/, Ksenja Kos: Razvijanje samoregulacije pri otroku (2023).
Vir slik:
https://pixabay.com/photos/woman-mother-child-parent-2566854/
